ok...vsi vemo da je lestvic ogromno...ampak katere po vaĹĄem mnenju mora upoĹĄtevati vsak kitarist? po moje je fajn če znaĹĄ blues lestvico...dalje pa ĹĄe nisem priĹĄel... zakaj to spraĹĄujem? ker sem spoznal da vsak bedak zna igrat kitaro, če se za 2 mesca spravi k inĹĄtrumentu...jaz pa bi rad, da postanem dober v prostem igranju, inprovizacijah običajnih skladb na katere bi dajal izpeljanke svojih solotov...pač...ne Ĺželim postati ĹĄe eden kitarist ki zna brezhibno odigrat sweet child o mine... se pa nagibam predvsem v metal in rock komade...če bo kaj pomagalo
osnova ti je mol pentatonika, potem pa v metalu je uporaben harmonični mol in nekateri modusi (frigijski, lidijski), v rocku pa blues ter "navadna" dur in mol lestvica (oz. jonski pa eolski modus) ..upam da nisem mimo falil
Osebno uporabljam za improvizacijo predvsem durovo pentatonično ter molovo pentatonično, včasih pa tudi navadno durovo in navadno molovo. Ampak je tako, da se ponavadi pentatonična ĹĄe najlepĹĄe sliĹĄi. To vsaj velja za rock komade. Pri bluesu pa seveda blues lestvica, pa pentatonična z dodatki (dis če se ne motim)... Predlagam da improviziraĹĄ z pentatoničnimi lestvicami, ker so lahke za navadit, za zapomnit in igrat. Ko jih osvojiĹĄ greĹĄ pa ĹĄe na druge.
zato ker je za moje pojme dober kitarist tisti ki zna improvizirat...bi pa mi bilo v veliko pomoč poznavanje lestvic.
No, seveda, sej tudi jaz govorim o improvizaciji ... lestvice so IMO koristne predvsem za tehniko, kar se tiče improviziranja pa je IMO najboljĹĄi pristop, da si v glavi zamisliĹĄ, kako bi linija ĹĄla in jo potem preneseĹĄ na inĹĄtrument.
To ni improvizacija, to je naučena linija (ki jo ustvariĹĄ s poskuĹĄanjem) in potem, ko ti vĹĄečno zveni, moraĹĄ vedno igrati enako. Za improvizacijo so nujno potrebne "lojterce". Osebno preferiram dur/mol lestvice in seveda tudi pentatoniko. Tako lahko v vsakem trenutku na razne podlage odigraĹĄ različne solo linije. Seveda pa je veliko odvisno od osebnega navdiha oz. t.i. "feelinga" in pa tudi od obvladovanja različnih kitarskih tehnik. (vibrato, slide, shred, sweep, alternate picking ...itd.)
Ne govorim o grajenju linije s poskuĹĄanjem, govorim o direktnem prenosu ideje iz glave na inĹĄtrument. Seveda pa moraĹĄ, da lahko to počneĹĄ, razvit dober posluh. In le-ta je odgovor na vpraĹĄanje 'kako dobro improvizirat', ne učenje lestvic. Lestvice so samo tehnični pripomočki, ne sveti gral improvizacije. Sam osebno raje sliĹĄim dokaj preprosto zimprovizirano linijo, kot neko hitrostno drkanje lestvic brez domiĹĄljije.
Jaz pa tega pristopa nebi uporabil. Lestvice so osnova, na kateri lahko gradiĹĄ. Ko jih nekaj znaĹĄ, jih lahko kombiniraĹĄ, meĹĄaĹĄ med sabo... ...ne moreĹĄ pa kar iz glave prenesti ideje na kitaro, da bo v pravem kjuču in da se bo dobro sliĹĄala. To lahko delaĹĄ ko si doma in sprobavaĹĄ različne stvari, nikakor pa ne med samo improvizacijo. Lahko se prej pripraviĹĄ, vendar to potem ni več improvizacija. Osebno se najprej navadim osnovno obliko lestvice, potem pa ĹĄe tonov okoli lestvice, tako da na koncu lahko igram lestvico praktično po celem vratu, ne preigravam ene pozicije letvice gor in dol. Ko si tole naučen, potem pa si lahko v glavi nekaj zamisliĹĄ in tisto zaigraĹĄ. če pa nimaĹĄ pojma kje igrat, ti pa tudi posluh ne pomaga veliko. Ampak to je MOJE MNENJE.
@partyboy: bolj se ne bi mogel motit. To, kar Hammond opisuje, je vez med uĹĄesom in instrumentom. In ravno v tem je ključ odlične improvizacije. Poznavanje lestvic pomaga za razvijanje tehnike in sploĹĄno teoretično orientacijo, vendar ko enkrat vzpostaviĹĄ povezavo med inĹĄtrumentom in uĹĄesom, lestvic več kot takih ne potrebujeĹĄ (torej da razmiĹĄljaĹĄ strogo znotraj lestvice, ki ti je nekakĹĄna opora, da se ne "izgubiĹĄ" med solaĹžo). Ko enkrat poznaĹĄ razpoloĹženja/barve/okuse posameznih modifikacij lestvice (npr. zmanjĹĄana seksta, zviĹĄana kvarta, zviĹĄana septima, mala sekunda - odstopanja od navadnega dura; analogno velja za mol in ostale lestvice), potem meĹĄaĹĄ zlahka v frazo zmanjĹĄane/zviĹĄane tone oziroma kromatiko. Sam sploh več ne razmiĹĄljam v kateri lestvici je. če komad "skinevam", potem kar sredi ubiralke pritisnem in v tonu ali dveh najdem ključ. Ker takoj razumeĹĄ kaj se "poklapa" - takoj veĹĄ na kateri stopnji lestvice si, kje si v progresiji, kdaj se takt konča in progresija začne na novo itn. Do tega je potrebno veliko dela in preigravanja (in mene čaka ĹĄe gora dela, da doseĹžem marsikaj zahtevnejĹĄega v jazz/blues vodah). Poanta lestvic je teoretično razumevanje in razvijanje tehnike. Temelja improvizacije pa sta (vsaj zame) dva - "ritmologija" in "frazeologija" (pojma uporabljam, ko poučujem kitaro - sta sicer izmiĹĄljena oz. prilagojena ). Pri prvem gre za poznavanje različnih ritmov, saj lahko z različnimi ritmi, dinamiko, poudarki - narediĹĄ riff tudi z dvema tonoma (oziroma cel komad z dvema akordoma). Drugi pa pomeni dejansko poznavanje fraz. Najbolje je jemati fraze iz poznanih, tebi vĹĄečnih zvrsti. In nikakor se ne omejuj na fraze na kitari, najbolje je jemati fraze z vokala. Npr. vokalna melodija iz Amazing Grace. Ali pa Oh Susannah. Lahko začneĹĄ tudi s čuk se je oĹženil. In potem se z njimi ritmično poigravaĹĄ. Sam skuĹĄam jemati iz zelo ĹĄirokega spektra zvrsti in predvsem z inĹĄtrumentov, ki imajo meni vĹĄečno fraziranje (saksofon, violina). Improvizacija torej ima zelo malo povezave z lestvicami, razen teoretične skoraj nič. PokaĹže pa (zame) najpomembnejĹĄo komponento glasbenika - njegov nivo glasbenega znanja. Poznavanja glasbe, inĹĄtrumenta, stopnje njegove povezanosti uĹĄesa z glasbo. Moja osebno največja ĹĄibkost pri improvizaciji je, da ne maram ponavljanja - ki je ravno pogosto ključ do tega, da gre nekaj v uho. Prepogosto preveč nizam nenehno ritmično drugačne in izvirne fraze, ki pa nekako nimajo okostja. Tako da se pri učenju in razvijanju improvizacije skuĹĄam nadzirat in drĹžat neke osnovne ideje, ki jo nato razvijam in se k njej vračam. Iz repetitivnih improviziranih lickov so nastale Ĺže marsikatere odlične solaĹže (zaključni solo Sultans of Swing, konec Freebirda). In ĹĄe en odličen namig: čim več snemanja in analize. Pobiranje in razvoj idej iz lastnih improvizacij, analiza pomanjkljivosti v tehniki ter razumevanje lastnega dojemanja melodike in omejenosti melodičnega spektra je pomemben ključ do lastnega razvoja in napredka. Ĺ ele ko se zavedaĹĄ lastnih omejitev jih lahko pričneĹĄ premikat. EDIT: Da ne bo pomote - poznavanje lestvic je pomembno znanje, vendar je zelo majhen element improvizacije. Je "ključnega" pomena, a predstavlja komaj začetek in zelo majhen del celotnega procesa. So tako bazično znanje, ki ga potrebujeĹĄ tudi pri akordih, poznavanju progresij, učenju intervalov ipd. in korak, ki je tako daleč od improvizacije, da poudarjanje učenja le-tega brez usmerjene aplikacije in razvoja sploh ne pomaga. Kot da bi nekomu rekel, da če Ĺželi pesniti sonete, mora poznati abecedo.
DrĹži kar si povedal. Vendar je človek, ki je odprl temo ĹĄe na začetku z solaĹžami/improvizacijami in dvomim da bo brez lestvic kaj naredil. Kot sem napisal lestvica je osnova, na kateri gradiĹĄ. človek spraĹĄuje za prosto igranje, to pa bo IMO zdaleč najlaĹžje dosegel tako, da se navadi eno osnovno lestvico, poskusi solirati ob kakĹĄni pesmi, potem bo pa Ĺže sam nadgrajeval svoje znanje. Glede vezi med inĹĄtrumentom in uĹĄesom imaĹĄ prav, vendar to vez mora človek pridobiti z veliko vaje ter z osnovnim znanjem.
Uf, sem vskočil ĹĄele na polovici... pa se mi vseeno zdi, kar sem napisal, čisto na mestu. Hja, tako vpraĹĄanje je zelo nepovezano oziroma preskakuje kar nekaj zahtevnostnih stopenj in je nanj teĹžko odgovorit predvsem zaradi tega, kar sem napisal nazadnje in je podčrtano; pomembnejĹĄi in bolj uporaben odgovor pa se skriva v moji objavi. Torej: blues pentatonika in dur/mol lestvica sta osnova, ampak ne vodita k improvizaciji. Igranje fraz, melodij, sliĹĄanih napevov znotraj te lestvice, vzpostavljanje povezave inĹĄtrument-uho, poigravanje z ritmi, raziskovanje intervalov in harmonizacije, delo na ekspresiji in dinamiki, pobiranje fraz z vseh "inĹĄtrumetov" (tudi vokala) in ĹĄe in ĹĄe... Predlaganje lestvic za improviziranje je kot predlaganje znamke čevljev za tek maratona. Glavni deleĹž truda, razvoja in znanja za takĹĄen podvig tiči drugje. @extralarge: lahko se učiĹĄ pentatonike, durov, molov (naravnih, melodičnih, harmoničnih), raznih modusov, eksotičnih lestvic in se siliĹĄ s kromatiko... ampak to je prisiljen in "učen" pristop, ki velikokrat ukaluplja kitarista in naredi ravno nasproten učinek - te priklene v vzorce in okrne čut za melodiko. Osebno ĹĄe nisem sliĹĄal klasično ĹĄolanega kitarista, ki bi znal melodično in ekspresivno spontano solirat, ker te (vsaj po "starem principu"; tukaj ne upoĹĄtevam novih pristopov kot ga imajo Berklee, ACM, MI LA ipd.) glasbena ĹĄola prvenstveno uči poustvarjanja (interpretacije) in ne ustvarjanja. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki so se tega s trudom poskusili "odnaučiti" in ĹĄe delajo na tem... Raje delaj na tem, kar sem napisal - frazah, melodijah iz poznanih komadov, razvijaj posluh in občutek - tako boĹĄ največ dosegel. Pa veliko mero vztrajnosti in potrpljenja ti Ĺželim.
Osebno lahko rečem,da sicer lestvice so neka osnova vsakega, ki igra kitaro in bi rad imel teoretično osnovo, to ni nič narobe. Problem pa res nastane, ker te nekako "ukalopira" in potem je potrebno nekaj dela,da dobiĹĄ ĹĄirĹĄi spekter in ne preigravaĹĄ samo vedno enih in istih 4ih polj.... Pri sebi opaĹžam,da če igram v lestvici, se sicer sliĹĄi glasbeno dovrĹĄeno, ampak je veliko ponavljanja in kdaj primankuje občutka...ko igram sproĹĄčeno, je zvok definitivno boljĹĄi...in tudi toni prihajajo direktno izpod prstov...osebno ne maram preigravanja Ĺže zlajnanih pesmi... Je pa res, da je potrebno veliko vaje, da prelijeĹĄ melodijo, katero si si zamislil v glavi, na kitaro...samo problem rata, ker je ta res melodična, ampak v isti sapi pa tudi podobna najbrĹž Ĺže kateri sliĹĄani melodiji, ki se ti vsidra v podzavest....
Najprej se nauči črke, abecede in slovnice, ĹĄele potem boĹĄ spisal roman. Ali ĹĄe malce drugače povedano. Da bi lahko krĹĄil pravila, se jih moraĹĄ najprej naučiti. Katere lestvice rabiĹĄ znat, si pa menda Ĺže pobral iz predhodnih objav.
Najboljše bi bilo poiskati dobrega učitelja...nekoga, ki zna improvizirati in razume za kaj se v glasbi gre. Za vsako lestvico je potrebno vedeti kam spada in zakaj je taka kot je, ter predvsem vedeti kateri so tisti pomembni toni na katerih se je potrebno "ustavljati" - tonika, terca, kvinta, septima, nona Š ele potem bo tudi lestvica dobila nek smisel - melodičnost. Za kitarista priporočam, da si najprej pogleda, kje na vratu so vsi toni "C" "E", "G" itd. Lp, Miha Plantarič https://www.facebook.com/Poucevanjekitare
